Te dni razmišljam, kako je vsem, ki smo še pred letošnjim marcem, s pedagoško dvignjenim palcem opozarjali na negativne posledice prekomernega posedanja otrok in mladostnikov ob računalnikih, počasi zmanjkalo argumentov, saj je že dobrih štirinajst dni ponovno v »uporabi« edini možen način šolanja in to je na daljavo.
Apatično razpoloženje, ter zahrbten razvoj zasvojenskih vzorcev, kot ene nekemičnih oblik zasvojenosti od računalnika, sta prvi dve asociaciji, ko pomislim na prekomerno posedanje otrok in mladostnikov ob računalniških ekranih, ki se pogosto vleče kar čez cel dan. Seveda imam pri tem v mislih prosti čas preživljanja otrok in mladostnikov ob računalnikih. Le-ta bi po mnenju mnogih strokovnjakov, lahko zavzel največ dve uri otrokovega prostega časa na dan.
A ta zgodba je trenutno pase, saj so se naši šolarji ponovno prestavili iz šol v domača okolja, kjer se že dobrih štirinajst dni izobražujejo na daljavo. Sama sem v tem času priča mnogim zgodbam; učiteljev, staršev z majhnimi, pa malo večjimi otroci in mladostniki, v prvi vrsti pa imam kot pedagoška delavka tudi svojo izkušnjo. Rečem lahko le, da je stisk, kot se lahko te dni prepričamo tudi v medijih, polno in da »špricajo« iz vseh strani; od učiteljev, družin, staršev, kot tudi otrok, ki jim že tehnološko zastarel računalnik ne omogoča priklopa na video (zoom srečanja) z učiteljem in ostalimi sošolci. Ali pa je le-to oteženo zaradi zastarelih kamer.
Stiske omenjenih populacij se tudi zelo intenzivno »pretakajo« iz ene na drugo. Tako bodo učiteljevo stisko, zaradi oteženega podajanja snovi preko spleta, zagotovo začutili tudi starši in otroci nekega razreda. Nemoč staršev, da bi pomagali, pa njihovi otroci. In obratno; nemoč otrok, bodo čutili tudi njihovi starši.
Zato je potreba po pogovoru o stiskah z vsemi naštetimi skupinami toliko večja! Potrebovali pa bi ga prav vsi! Morda so trenutno najbolj odprto o svojih stiskah preko medijev spregovorili in nas nagovorili predstavniki staršev. A še zdaleč niso edini, ki potrebujejo že malodane psihološko pomoč zaradi vseh stisk in pritiskov, ki jih doživljajo, ker se morajo poleg svojih službenih obveznosti, ki jih (vedno bolj pogosto) v tem času tudi oni opravljajo od doma, še preleviti v desno roko učiteljem, ko otroci ne zmorejo in ne znajo sami.
Pri tem se vsi vendarle trudimo in poskušamo razumeti nerazumljivo, predvsem pa to, da za nastalo pandemično situacijo pravzaprav ne moremo okriviti nikogar.
Sama sem ob javnih nastopih zdravstvenih strokovnjakov in naših vladnih govorcev, pod katedrom, za katerim ponavadi »zasedajo,« opazila tablo z napisom psihološka pomoč. Zanimalo bi me v kolikšni meri se je poslužujejo ljudje, ki so v stiskah zaradi nastale situacije? In koliko izmed njih pride do točke, ko dvignejo roke v znak nemoči, obupa in rečejo: »Ne zmorem več!«
Težko si je priznati, da potrebujemo pomoč, prosimo zanjo ali pa jo sprejmemo, ko nam je ponujena. Kajti ljudje smo ponosna bitja. Odrasli ljudje želimo imeti občutek da zmoremo in znamo sami. In preden zaprosimo za pomoč imamo po navadi borbo z lastnimi občutki manjvrednosti, nemoči, nesposobnosti. Najbrž je jasno, da sem se od teme računalnikov že preselila k vsem tistim družinam in staršem, ki bi kljub temu, da delajo od doma potrebovali vsaj pomoč pri toplem obroku za celo družino; pri številčnih družinah, z veliko osnovnošolskimi otroci je tu več dejavnikov, in ekonomsko šibka situacija ni edini; lahko da ga pri mnogih sploh ni. Pač pa je tu še časovna stiska; kako uskladiti čas za pomoč pri šolanju vseh otrok, opravljanju svojega dela, ter pri tem še skuhati zdrav polnovreden obrok za vso družino. A tudi tu mnogi ostanejo v svojih stiskah, saj je težje izstopiti iz sebe in zaprositi za pomoč ali pa sprejeti ponujeno.
Včasih ni več daleč korak do nepremišljenih družinskih tragedij, zaradi stisk posameznikov, ki so morda pristali v karanteni iz tega ali onega razloga in se razširijo na stiske vseh članov v družini.
Omenjenih nastalih stisk se ne da preprečiti! Kajti so posledica izrednih razmer, ki jih vsi državljani, pa tudi ljudje po celem svetu preživljamo zaradi pandemije. Lahko pa pričnemo s samopomočjo lajšanja teh stisk in če to ne zaleže s sprejemanjem ponujenih obliko pomoči; kot posameznik, starš ali družina. Ter si povemo, da smo kljub temu čisto v redu in da z nami ni nič narobe, če smo pomoč sprejeli.
mag. Klementina Sambolič,
Društvo Sinergija Ljubljana
