Pandemija koronavirusa je še vedno prisotna, a z bivanjem v naših domovih, delom od doma, šolanjem od doma, hobiji od doma in še čim, kar smo si bili primorani organizirati v naših karantenah, smo ugotovili, da se vse da, če se hoče in da nam je »mus« samo umreti! Vsemu ostalemu se lahko odrečemo, vse ostalo lahko počaka.
In smo se! Na ožanje naših aktivnosti smo se že tako navadili, da mi je pretekli vikend bil prav čuden pogled na teniška igrišča, kjer so se potili nadebudni tenisači, pa mimo drveča kolesa, na katerih so lastne zmogljivosti hitrosti preizkušali rekreativni športni kolesarji.
In prav zanimivo je bilo videti česa vse so v preteklih petih dneh karantene, ljudje najbolj pogrešali; rekla bi, da ne prav veliko! Če ne štejem kolone vozil, ki se je »valila« proti restavraciji s hitro prehrano, ki jo lahko neseš domov. Razen teh so največ gneče imeli popravljalci oken in pa presenetljivo, odvetniki za ločitve. Novi avtomobili niso več tako nujni kot se nam je morda to zdelo pred pandemijo, zdržimo pa še vedno brez frizerjev in odprtih gostiln in gostišč. Brez problema! Da o potovanjih in dopustih v tujini ne govorim! Mini koncertom pa smo lahko prisluhnili kar iz domačih kavčev.
Povečala se je tudi solidarnost med ljudmi; svet so obkrožile srce parajoče zgodbe o družinah, ki s svojimi svojci ne morejo imeti kontaktov in jih obiskati, pa lepih gest neznanih mladih ljudi, ki so pomagali ostarelim z nakupovanjem in druge. Medsebojni stiki in kontakti s svojci, ter bližnjimi, naenkrat niso bili več tako samoumevni kot je to bilo prej. Vsak je lahko pri sebi ugotovil koga pogreša, brez koga težko zdrži in koga ima rad. Mnogi so tudi ugotovili koga več nimajo radi toliko, da bi z njim želeli deliti življenje in tudi s tem, po mojem mnenju ni nič narobe; kajti v karantenah so se partnerji morali med sabo soočiti, pogledati resnici v oči in si priznati odtujenost, ki so jo sicer reševali z begom v zunanji svet, delo, ipd.
Nesrečni pa so ostali maturantje; ker bodo kljub temu morali pisati zrelostni izpit (maturo) in ker so skozi okno vrgli denar za obleko za maturantski ples, enkraten dogodek, ki ga ne bodo doživeli. Nesrečni so tudi mnogi starši in družine z več otroci, ki jim morajo od doma pomagati pri šolskem delu, povrh tega pa še sami delajo od doma. Naveličani so šolanja od doma tudi že mnogi otroci, ki bi se v šolskih klopeh nestrpno radi že srečali s sošolci in njihovo učiteljico.
Hvaležna nam je narava, da si je opomogla od našega neprestanega izkoriščanja njenih naravnih virov do zadnjega kotička in njenega onesnaževanja. In hvaležne so nam tudi živali, ki so se od kdove kod vzele, pritacale iz svojih, pred človekom skritih kotičkov in zavzele ulice mest, ter drugih kotičkov v naravi, ter si s tem razširile svoj bivalni prostor.
Vlada je kar naenkrat našla ogromno denarja za pomoč, a gospodarstvo bo kljub temu potrebovalo še mesece, če ne leto, da ponovno okreva in se postavi na svoje noge.
Sama ničesar tako zelo ne pogrešam; televizijo je prvih pet tednov karantene zamenjalo veliko pisanja, sprehodi v osami, ter zbliževanje s svetom preko družbenih omrežij. Vzela sem si čas za stvari, za katere ga sicer nikoli ne bi našla! Poglobila sem se še bolj vase in še bolj prišla v stik s sabo, ter vzpostavila duševni mir in harmonijo v sebi. Kar mi ob neprestanem hitenju prej, ni prav pogosto uspevalo!
In prav nič ne pogrešam (pre)glasnega govorjenja, ter celo kričanja in vpitja pod svojim oknom. To, da se je svet za dober mesec dni ustavil me ne moti; moti me davek, ki so ga za celotno človeštvo morali z boleznijo in smrtjo plačati najranljivejše skupine. Motijo me brezposelni, ki so izgubili službo zaradi pandemije in moti me zanikanje nekaterih, ki so pandemijo razglasili bolj za teorijo zarote kot pa resničnost. Moti me, da si nekateri želijo starega življenja, ko pa imamo ravno sedaj vsi skupaj izjemno priložnost, da naša življenja, družbo in naš svet postavimo na nove, boljše in trdnejše temelje.
