Zadnjič sem na družbenih omrežjih prebrala naslov nekega članka, ki ga je oglaševala neka spletna revija. Glasil se je nekako takole: Moj mož ima drugo punco, jaz pa sem se za vikend dobila že z drugim ta teden. Seveda sem naslov prebrala najmanj dvakrat, da sem se prepričala, da resnično prav vidim. A preostanek vsebine se mi je upiralo prebrati. Preprosto nisem zmogla!
Omenjeni članek je dobil veliko komentarjev, predvsem negativnih, sama pa si nisem mogla kaj, da ne bi cinično pripomnila: »Jaki zakon!« Prva misel, ki me je prešinila je namreč bila poročna obljuba večne zvestobe, ki za ta dva »moderna zakonca« očitno ni veljala. Moja druga misel pa je bila: «Ali se je sploh potrebno truditi, da ostaneš v takšnem kaotičnem zakonu, kjer nič ni svetega, kjer se vse sme, kjer ni nobenih omejitev? (Če boste prebrali članek do konca, boste tudi dobili odgovor tudi na to vprašanje).
Kot dokaj moderna in emancipirana ženska, ter hkrati zakonska in družinska terapevtka se pogosto počutim malo razdvojeno, saj se na eni strani zdi, da za mnoge pare zvestoba preprosto ne deluje več, po drugi strani pa menim, da je še kako pomembna za partnerja, saj jima daje občutek varnosti, da se drug na drugega lahko zaneseta, ki ga potrebujemo bolj, kot bi si to naš odrasel, svoboden duh, morda želel. Mnogi odrasli s seboj namreč nosijo/nosimo sindrom zapuščenosti (zavrženosti) iz otroštva (abandoning sindrom po ang.). To pomeni, da smo se v nekem trenutku v našem zgodnjem otroštvu počutili zavržene s strani enega ali obeh staršev. Poudarek je na ‘počutili,’ kajti ni nujno, da gre za to, da bi nas starši resnično fizično zapustili, morda smo na neki točki bili nekaj dni sami v bolnišnici, kjer pač starši takrat, v tistih časih, še niso mogli biti z nami, mi pa smo dobili občutek, da so nas za vedno zapustili. Za osebe s sindromom zapuščenosti je v odrasli dobi pomemben občutek varnosti v odnosih, še posebej v odnosu s partnerjem, s katerim delimo svoje najintimnejše, najglobljejše dele jaza. Zato je izjemnega pomena, da nam partner nudi varnost v odnosu na vseh področjih, tudi intimnem; da nam da občutek da nas sprejema z vsem kar smo in da smo lahko ljubljeni takšni kot smo, ter da se nam ni potrebno spreminjati. V nasprotju s tem, nas partner z vsako svojo prevaro, na nek način zavrže in s tem ko si izbire drugega partnerja nam sporoča, da nismo dovolj dobri zanj. Hkrati pa je to potencialna grožnja, da nas bo zavrgel za vedno, torej nas zamenjal za nekoga lepšega, boljšega, mlajšega, uspešnejšega,….
Smo torej res tako svobodni kot se nam zdi in kot bi si naš odrasel jaz želel biti, če vemo, da nekje v nas prebiva ranjeni otrok, ki potrebuje varnost, sprejetost, stalno negovanje in crkljanje v nasprotju z nenehno grožnjo, da bo zavržen?
Sama sem sicer mnenja, da odnos med dvema funkcionira s pravili, kot si jih sama postavita v odnosu in za katera se dogovorita. A dogovori so lahko zelo relativni. Eden od partnerjev, ki si nečesa želi, bo podal nek predlog za »osvežitev odnosa«, s katerim se bo drugi morda strinjal le zato, ker ga je strah, da bi partnerja sicer izgubil, če na predlog ne bo pristal. Drugi pa si bo njegovo strinjanje razlagala kot nekaj, kar sta si oba želela. Poanta je tudi na glasno izgovorjenem strinjanju, kar varanje, oz. nezvestoba vsekakor ni, saj gre tu za »skok čez plot« enega partnerja, za katerega drugi partner ne ve, kaj šele, da bi se z njim strinjal! Sama se ravnam po principu: povej mi vse; kdo si, kaj si želiš in pa kaj nameravaš početi v najinem partnerskem odnosu. Povej mi iskreno, bodi pogumen (kajti varanje je zelo strahopetno dejanje), zato da imam vse črno na belem in se bom ob vseh dejstvih lahko odločila ali si še vedno želim biti s tabo. Morda se bom po vsem, kar si mi povedal, kljub vsemu odločila zate, morda pa se tvoje vrednote od mojih tako močno razlikujejo, da me skrbi, da bi me s svojimi dejanji prizadel in se bojim s tabo tvegati. Imam pa pravico vedeti kaj me čaka s tabo, da se lahko odločim, kot imaš vso pravico vedeti ti, kaj (pri)dobiš z mano.
Globoko v sebi pa se mi vseeno zdi in to tudi zagovarjam, da si dva odrasla lahko nudita svobode v partnerskem odnosu kolikor si želita, a se bosta na koncu kljub temu vrnila k spoznanju, kako pomemben je občutek varnosti, ki ti ga daje pripadnost zgolj eni osebi. Kar neizpodbitno vključuje tudi zvestobo.
Ne verjamete? Skoraj istočasno kot članek, ki sem ga omenila na začetku, sem zasledila da pomoč išče par, ki prakticira poliamorijo. Za vse ki, tako kot jaz, do sedaj še niste slišali za ta pojem, to nima zveze s kakšnimi umori, na kar me je beseda morija sprva asociirala (čeprav če mene vprašate vseeno gre vseeno za umor, umor monogamnega partnerskega odnosa), pač pa za partnerja ki soglasno prakticirata več kot eno intimno razmerje, torej več intimnih razmerij.
A kot kaže, je tudi poliamorija samo poskus iskanja sebe v odnosih z drugimi in še zdaleč ni recept za srečo.
Napisala:
mag. Klementina Sambolič
