Tematiko otroških travm je odprla v meni polemika okrog nošenja mask v šolah. Ne želim se v tem članku opredeljevati za ali proti, a lahko rečem, da mi gre kar malce na živce, saj se mi zdi, da iz muhe delamo slona.
V povezavi s problematiziranjem nošenja mask v šolah, sem na hitro pričela razmišljati o otroški travmi in njenih posledicah v odraslem obdobju. Žal so se današnji, ne le slovenski, otroci znašli v nezavidljivem družbenem dogajanju, sredi »korona krize,« ko lahko rečemo, da obstajajo izredne razmere po celem svetu. A večino odgovorov so na vsa številna vprašanja v zvezi s tem, otroci lahko dobili od svojih staršev in družin. Družine so se v karanteni znašle skupaj bolj kot vedno in starši so se imeli priložnost pogovoriti z otroci o tem zakaj smo doma, čemu maske, ipd. Seveda tisti, ki so sledili razlagam zdravstvene stroke. Otroci so v karanteni izvedeli vse kar morajo v zvezi z današnjo globalno zdravstveno krizo (ki je za sabo potegnila še gospodarsko), sredi katere smo se znašli. Učitelji z maskami jim niso bili nič bolj nenavadnega, kot videti starša z masko, ali vse ostale odrasle, ki so jih srečevali; trgovke v trgovini npr.
Pa če se dotaknem omenjenih otroških travm. Vprašala sem se, ali lahko nošenje mask v šolah pusti posledice na njihovem zdravem razvoju? A moram žal reči, da je mnogo več drugih, pomembnejših vzrokov, zaradi katerih lahko otroci kasneje trpijo za posledicami otroških travm. Nošenje mask je resda neprijetno, ne verjamem pa, da bo kateremu otroku povzročilo otroško travmo.
Bojim se, da premalo poudarka dajemo na to, kar dolgoročno pušča nezdrave posledice pri razvoju otrok: permisivna vzgoja brez postavljanja meja otroku, neomejen čas preživljanja ob računalniških igricah, ki vsebujejo mnogo nasilnih vsebin; neomejen čas preživljanja za računalnikom, tablicami pametnimi telefoni, nasploh! Konec koncev tudi kronično nezdrav življenjski slog v družini: nezdravo prehranjevanje, premalo gibanja, nekonstruktivno preživljanje časa skupaj kot družina s člani, ki so odtujeni.
Seveda pa je tu še nasilje, vseh vrst in oblik; psihično, fizično, zanemarjanje,…ali pa problematika zasvojenosti v družini, kjer so zanemarjane otrokove potrebe in kjer po navadi oni prevzamejo vlogo odraslega. Pa razni enkratni travmatski dogodki v družini, kot je smrt katerega od staršev, ki je močno zaznamovalo celotno družino in seveda njih same oropalo za tega starša.
Ko govorimo o travmi, gre za posledice enkratnega močnega travmatskega dogodka ali dlje časa trajajočih okoliščin v katerih mora otrok živeti in v katerih niso izpolnjene potrebe po njegovem zdravem razvoju v otroštvu.
Pri otrocih, ki so v pandemiji izgubili katerega od staršev ali babic in dedkov, je tveganje za razvoj otroške travme, saj je ta izguba za vedno zaznamovala mlado otroško ali mladostniško življenje, ki se še razvija.
Ali bo nošenje mask povzročilo travme pri najmanjših šolarjih? Težko verjetno! Na njihovo nesrečo so se znašli ravno v času izjemno nezavidljivih okoliščin, ki nam jih je prineslo to obdobje, a gre bolj za neprijetno situacijo, kakor povzročanje travme, zaradi katere bi bil ogrožen njihov zdrav razvoj.
Izguba zdravja je namreč mnogo težja preizkušnja, kot zaščitni ukrepi za preventivo zdravja.
Zapisala:
mag. Klementina Sambolič;
Društvo Sinergija Ljubljana
