Letošnje božično-novoletno praznično obdobje je, kot radi rečemo drugačno. Z mnogimi se ne moremo družiti! Pa vendar to ni tako oddaljeno od božičnega duha, ki nam nalaga bolj intimno praznovanje, v krogu domačih. Novo leto pa bo resda izgledalo bolj »klavrno,« brez vrveža na mestnih trgih, veselja ob glasbi in nazdravljanju z najdražjimi.
Sama rada iz vsega potegnem tisto dobro, na slabo pa pozabim, ali pa se iz slednjega naučim zase dragoceno lekcijo. Morda se bo slišalo noro; a jaz sem že prvo spomladansko obdobje, ko smo bili v dvomesečnih karantenah občutila, da je čas za spremembe! Spremembo, da se srečamo sami s sabo, se zazremo vase in prečistimo odnose v katerih se nahajamo. Pa naj si bodo to partnerski, družinski ali prijateljski. Večinoma smo s tistimi, do katerih nismo mogli, vzpostavili še bolj trdne vezi, razumevanje, medsebojno pomoč, podporo in povezanost, ki je prej, ko smo živeli v normalnih okoliščinah, nismo začutili tako močno in globoko. Lahko bi rekli, da smo z njimi odnose celo izboljšali in da nas je razdalja močneje povezala. Zase lahko rečem, da sem se bolj povezala s primarno družino, s katero se včasih daljša obdobja nisem mogla videti.
Zgodba se mi je ponovila tudi sedaj, v jesenskem zaprtju. Še bolj nas je povezala bolezen in medsebojna pomoč na daljavo, čeprav smo bili fizično distancirani. Skupaj smo se veselili, da bomo preživeli vsaj nekaj, teh prazničnih božično-novoletnih dni. Je že tako, da se človek zave kaj ima najbolj takrat, ko tistega več nima. In zna potem bolj ceniti tisto kar še ima!
To leto je bilo resda polno preizkušenj, v prvi vrsti našega zdravja, za mnoge tudi preživetja, posledično pa naših psihičnih moči in vzdržljivosti. A je bilo tudi leto da se ustavimo in leto, da se prečistimo; v prvi vrsti naše medsebojne odnose, spotoma pa je potekalo tudi čiščenje narave, ki jo mnogokrat jemljemo samo po sebi umevno.
Bilo je leto iz katerega bi se lahko marsikaj naučili, namesto, da ves čas ponavljamo: »Komaj čakam, da bo tega leta konec in da bo vse tako kot je prej bilo!« Niso bili vsi stranski učinki tega leta nujno slabi! Ni slabo, da smo se bili končno prisiljeni ustaviti v našem brezumnem hitenju in pogostokrat odtujenih življenjih drug mimo drugega. Ni slabo, da smo se bili prisiljeni otresti balasta, se srečati sami s sabo in si pogostokrat zastaviti vprašanje: »Kaj v mojem življenju je resnično pomembno? Kaj si želim obdržati? Brez česa težko živim?« Želim si, da bi tudi v prihodnje obdržali preprostost življenj, ki smo jih bili prisiljeni sprejeti, ter se za vedno otresli odvečnega balasta vsega kar smo mislili, da je za naše življenje potrebno, pa smo ugotovili, da brez tega čisto dobro živimo. Ostati preprost v svetu, ki smo si ga zakomplicirali s pre-kompleksnimi ponudbami, ki so v potrošnikih (umetno) vzbudila hlastanje po kopičenju vedno več dobrin v naša življenja, ni lahko. A vendarle je že prej vse več in več ljudi spoznalo, da jim samo kopičenje materialnih dobrin ne prinaša trajne sreče, temveč le kratkotrajno in da je za pristnejši stik s sabo, še kako pomembna vrnitev človeka k preprostemu, k naravi, k pristnim stikom z ljudmi. Stvarem, ki nas notranje bogatijo.
Smo se pripravljeni balasta odvečnega in nepotrebnega odreči tudi za daljši čas in to sprejeti kot stalnico v naših življenjih? Dvomim! Kaj hitro bomo pozabili na to, koliko so nam pomenili sprehodi v naravo, za katere v prejšnjem vrvežu nismo našli časa, ali pogovor s svojcem ali prijateljem, po telefonu, ki ga že dolgo nismo slišali in smo se od njih odtujili. Kaj hitro bomo pozabili, kako malo potrebujemo za preživetje in kako malo je potrebno za vsakdanje drobne trenutke sreče.
Seveda pa si želim, da bi vsi negativne posledice te vsesplošne globalne, sprva zdravstvene krize, ki je za sabo močno potegnila še gospodarsko, bile čimprej odpravljene! Seveda vsakomur, ki je v tem letu bil prisiljen odložiti svoje delo, ali ga je celo izgubil, želim, da bi ga pridobil nazaj, kajti delo je ne le človekova nuja za preživetje, ampak v prvi vrsti njegova pravica! Vsem, ki so izgubili zdravje, želim, da bi se jim to povrnilo in da bi ga v novem letu imeli mnogo več, kot so ga imeli v tem letu!
Predvsem pa nam vsem želim, da bi obdržali empatijo, sočutje in medsebojno razumevanje, ki smo ga pokazali v tem letu drug do drugega. Ter še naprej gojili čut za solidarnost in humanitarnost, ki smo ga slovenci ob mnogih stiskah najranljivejšim skupinam izkazovali vse leto, v teh predprazničnih dneh, pa smo preko mnogih humanitarnih akcij izjemnih razsežnosti dokazali, da nam je mar drug za drugega, za najranljivejše, socialno depriviligirane, da ne bi bili na mrzlem, lačni, da bi imeli streho nad glavo prav vsi, tudi tisti, ki jih ne poznamo!
Za Društvo Sinergija Ljubljana:
mag. Klementina Sambolič
