Poletje je čas za počitek, odklop od vsakdanjih obveznosti in hitenja, ter predvsem čas za regeneracijo našega telesa, uma in duha. A kljub temu ne moremo na počitnice kar poslati dobrih dejanj do soljudi, ne moremo pozabiti ali za celotno obdobje »zamrzniti« humanitarnosti, ter solidarnosti do sočloveka ali soljudi.

Poleti težje resno delamo, vse gre malo bolj počasi, saj nas pri tem najbolj ovira vročina. Zato si vzamemo več časa za počitek, ter radosti ob vodi (morju, bazenu, reki), da se osvežimo in tudi uživamo, ter si po naravni poti naberemo vitamina D, ki nam ga daje sonce. Poletje je tudi čas, ko si možgančke odpočijejo šolarji, a žal že pregovorno »nesreča nikoli ne počiva,« kot tudi ne tisti, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč ali drobne geste prijaznosti, s katerimi jim lahko polepšamo dan.

Ko sem ob pričetku razmišljala kako bi lahko združila poletno dopustniško lenarjenje s pomočjo drugim, sem se spomnila, da sem v študentskih časih, poleg tega, da sem bila prostovoljka na več področjih, bila tudi nekajkrat darovalka krvi na krvodajalskih akcijah, ki so bile organizirane kar v prostorih bližnje Študentske organizacije. Zato sem se nekoliko več o tem informirala, ter si pogledala kje in kdaj so organizirane krvodajalske akcije v bližnji okolici. Vmes sem odšla na dopust in ko sem ponovno pogledala, je bila zadnja julijska akcija že mimo. Zato sem poklicala na območno enoto Rdečega križa, kjer pa so mi razložili, da zaradi poostrenih ukrepov zaradi Covida 19, krvodajalske akcije ne potekajo v množični obliki, temveč se je neposredno potrebno naročiti na Zavod (republike Slovenije) za transfuzijsko medicino (Ljubljana). To sem tudi storila in se še isti dan naročila za neposreden obisk. Ob vstopu so mi izmerili temperaturo, dali masko, nato pa sem morala izpolniti kar obsežen vprašalnik v zvezi z mojimi morebitnimi boleznimi ali boleznimi v širši družini. Nato so mi vzeli iz prsta vzorec krvi, po katerem so ugotovili katera krvna skupina sem in vsebnost hemoglobina v krvi. Razložili so mi, da žal vsakdo ni ustrezen za krvodajalca, v kolikor nima zadostne vsebnosti hemoglobina v krvi. Ker sem tam v teh prostorih prvič, so me napotili še na razgovor k zdravnici. Šele na to sem se po njeni presoji, lahko odpravila na mesto odvzema krvi. Ponavadi ga vzamejo cca. 450 ml, saj je dovoljena mera, ki je tudi v skladu s svetovnimi standardi do 13% krvodajalčeve krvi; ta odvzeta količina tudi ne ogroža zdravja krvodajalca. Majhen malce neprijeten vbod in že se je začelo. Ves čas odvzema krvi, ki je trajal kakšnih 10 minut, se je z mano pogovarjala prijazna zdravstvena delavka, medtem ko sem morala odpirati in zapirati pesti. Hudega mi ni bilo, ne med samim odvzemom, kot tudi kasneje ne, kjer sem si v jedilnici postregla z izbranim okrepčilnim paketom. Zaželjeno je bilo le, da še kakšne pol ure posedim, ter poleg prigrizka spijem še veliko tekočine. Nato sem se sama odpeljala še domov, kjer sem po priporočilih ta dan morala malo več počivati. Lahko rečem, da je v mojem primeru šlo brez zapletov. In kri bom lahko darovala 3-krat letno, kot je za ženske priporočljivo, za moške pa 4-krat.

O svoji izkušnji sem med drugim spregovorila tudi zaradi tega, saj je poleti manj zalog krvi, včasih celo premalo za pomoč vsem. Mimogrede lahko ta dan podarimo za humanitarne namene, nas ne bo nič manj, sočloveku pa lahko morda s tem rešimo življenje!

Krvodajalstvo seveda ni edino dejanje v znak solidarnosti do soljudi, ki bodisi izgubijo kri v prometnih nesrečah, med operacijami, ali ženske med porodom.

O možnih drugih oblikah humanitarnih dejanj in dejanj solidarnosti, pa se bom več razpisala v naslednjem članku.

Klementina Sambolič