V prejšnji objavi sem naredila uvod v svoj lanski obisk Gambije, tokrat pa se bom še malo razpisala o vtisih, ki jih zadnjič nisem omenila. Mislim, da je iz prejšnje objave razvidno, da so me otroci v Gambiji zelo navdušili, prav tako pa še vedno občudujem delo lokalnih učiteljev v Brufutu. Lokalni učitelji imajo opravljeno pedagoško fakulteto, ki je potrebna za poučevanje in vzgojo otrok. Angleščina jim ne dela težav, prav tako obvladajo vse tri plemenske jezike, ki jih domačini govorijo. Po treh tednih opazovanja in sodelovanja v vzgojno-izobraževalnem procesu bi si upala trditi, da je obvladanje razigranih, temperamentnih in igre ter dogodivščin željnih otrok, mogoče celo zahtevnejše, kot pri nas. Z učitelji oziroma vzgojitelji smo lepo sodelovali, prostovoljci smo jim pokazali igre in pristope, poznane v našem prostoru, mi pa smo se od njih naučili njihovih metod in pristopov, ki jih uporabljajo. Sodelovanje in izmenjava načinov dela sta vedno dobrodošla, ne glede na to, na katerem delu sveta se nahajamo. Če bi izmed vseh dogodkov morala izbrati najljubši dan v gambijskem vrtcu, bi bil to zagotovo dan, ko smo se odpravili na plažo, kjer smo se igrali številne igre, izdelovali gradove iz peska, nabirali školjke, tekli, se smejali in ustvarili nepozabne spomine. Učenje v naravi v spontanih okoliščinah, izven šolskih klopi je zame edinstveno, saj menim, da spodbuja otrokovo kreativnost in poveča možnosti za učenje česa novega, zato sem bila navdušena, ko sem izvedela, da se otroci in učitelji v vrtcu v Brufutu en dan v tednu odpravijo na plažo in malo bolj sproščeno, a nič manj produktivno, preživijo dan.
Seveda pa nisem vseh enaindvajset dni na vroči celini preživela le delovno. Ob vikendih smo se skupaj z ostalimi prostovoljci odpravili na izlete. Prvi vikend smo imeli dva izleta. V soboto smo odšli v muzej krokodilov, zraven pa so bili tudi živi krokodili, ki smo jih opazovali. Peljali smo se s čolnom po reki in se povzpeli na razgledni stolp. Naslednji dan smo odšli na severozahod države, kjer smo imeli možnost spoznati domačine in njihovo življenje. Opazovali smo ročno izdelavo lončene posode, domačinke so nam v reki Kartong demonstrirale pobiranje školjk, poskusili pa smo tudi sami. Praktično celi smo se zmočili, da smo iz dna reke lahko pobrali kakšno školjko. Njim prodaja le-teh prinaša velik dobiček, saj so v Gambiji zelo drage. Ogledali smo si še botanični vrt, ki je bil zelo zanimiv, a seveda drugačen; v njem so bila drevesa in nekaj palm, ki uspevajo celo leto. Za konec smo si ogledali še farmo plazilcev s kačami, kuščarji in mini krokodilčki, nato pa še mošejo. Čisto zadnja postaja izleta pa je bila ribja tržnica, kjer nas je vonj po ribah že nekaj kilometrov stran opominjal nanjo, poleg tega se je gruča ljudi vila po ulicah in po plaži, a zagotovo se je bom zapomnila predvsem po čudovitem sončnem zahodu.
Zadnji vikend, ki smo ga preživeli v Gambiji, smo namenili tridnevnemu izletu. Najprej smo odšli proti Banjulu, glavnemu mestu Gambije, od koder nas je trajekt popeljal čez morje. Tam nas je čakal voznik safari avta, ki je bilo naše prevozno sredstvo tiste dni. Če bi morala izlet opisati s parimi besedami, udobje res ne bi bila ena izmed njih, ampak smo vseeno vsi zelo uživali ob opazovanju narave iz avtomobila. Prvi dan popotovanja smo si ogledali safari park v Senegalu, kjer smo občudovali žirafe, nosoroge, zebre, antilope in številne druge živali, ki kraljujejo v zahodni Afriki. Pozno popoldne smo se odpeljali proti otoku Kunta Kinte, ki se nahaja na reki Gambiji in priča o pomembnem obdobju vse od predkolonialnih in predsuženjskih časov do prekinitve trgovine s sužnji oziroma o srečanju med Evropo in Afriko na reki Gambiji. Obisk otoka je v meni vzbudil dodatno razmišljanje o suženjstvu in zakaj je do tega sploh prišlo. Po prespani noči v majhnih lesenih hiškah smo se naslednje jutro odpravili pogledat znamenite gambijske ”kamnite kroge”, ki spominjajo na angleške Stonehenge. Tridnevni izlet po Gambiji mi bo za vedno ostal v spominu, še posebej pa si bom zapomnila široke nasmehe dobrovoljnih ljudi in nepozabne dogodivščine.
Meta Bajželj, prostovoljka Društva Sinergija Ljubljana
