Čas hitro mineva, a še vedno se spominjam svojega študijskega potovanja v Gambijo, kot bi bilo včeraj. Ravno eno leto nazaj sem odpotovala v to sončno deželo v zahodni Afriki, ki šteje okrog 2,8 milijona prebivalcev in jo iz vseh strani oblega sosednja država Senegal. Moj namen je bil tri tedne opravljati prostovoljno delo na področju vzgoje in izobraževanja v lokalnem vrtcu, v majhni vasi Brufut in čim bolje spoznati deželo nasmejanih ljudi.
Že nekaj časa sem spremljala organizacijo Potuj kot prostovoljec, ki koordinira študijske obiske in prostovoljno delo v Gambiji in tako sem si tudi sama želela odpotovati v to majhno deželo. Lani pa so okoliščine tako nanesle in res se je zgodilo. Priprav na potovanje ni bilo veliko, najprej smo imeli uvodni sestanek, nato pa še celodnevno izobraževanje, kjer smo se z ostalimi prostovoljci pobližje spoznali in izvedeli okvirne informacije o prostovoljstvu, ter o državi sami. Še zdaj imam v mislih, ko smo se pogovarjali, da sveta z našim obiskom in prostovoljnim delom ne moremo spremeniti, lahko pa prispevamo delček mozaika za »boljši jutri« – s tem se povsem strinjam! Kot bi mignil je napočil 15. februar in s tem dan našega odhoda. Po celodnevnem čakanju na letališčih in nekaj letih, smo zvečer prispeli v Gambijo in dobro se spominjam, kako sem takoj začutila, da me čakajo trije tedni neprecenljivih doživetij. Ker smo prispeli v soboto zvečer, smo imeli v nedeljo čas, da se spočijemo in pripravimo na prvi delovni dan. Tako smo v ponedeljek skupaj z ostalimi prostovoljci začeli z delom v vrtcu. Takoj, ko smo prispeli, so nam otroci skupaj s tremi lokalnimi učitelji pripravili prisrčen sprejem. Zapeli so nekaj pesmi, med njimi sta bili tudi Zdravljica in Marko skače, kateri sta bili res veliko presenečenje za vse nas. Ko smo se prostovoljci predstavili, smo odšli v razrede in pričeli s poukom. Gambijski vrtec se nekoliko razlikuje od našega, saj je njihov vrtec bolj podoben našima prvima dvema razredoma osnovne šole, kot pa slovenskemu sistemu predšolske vzgoje. Ker je eden od uradnih jezikov v državi angleščina, se trudijo, da bi se je že majhni otroci naučili, zato pouk poteka v angleščini, po potrebi pa učiteljice oziroma učitelj razložijo kaj tudi v mandinki, wolofu ali fuli, ki so poleg angleščine uradni jeziki na tem območju.
Prvi vtis v vrtcu je bil kar kaotičen, saj sta učencem in učiteljem na voljo dve učilnici, v vsakem od njih pa je okrog petindvajset otrok ter eden ali dva lokalna učitelja. V oddelke so otroci razdeljeni po starosti, vrtec obiskujejo vaščani, stari od tri do šest let, torej vse do vstopa v šolo. Prvi dan dela sem bila več ali manj v vlogi opazovalke, naslednje dni pa sem se že hitro vključila v pedagoški proces. Tretji teden, ki je bil žal moj zadnji delovni teden, sem že sama vodila pouk. Običajen dan v vrtcu je izgledal tako, da smo se ob deveti uri zjutraj zbrali v izobraževalnem centru, otroci so najprej odložili šolske torbe, nato pa so si šli umit roke. Po vsakodnevni jutranji rutini smo odšli v razred in za začetek zapeli kakšno angleško pesmico, da smo se vsi skupaj malo razgibali. Nato je sledila matematika ali bolje rečeno učenje števil od ena do deset, učenje črk in določenih besed v angleščini, literarna ura, kjer smo brali angleške knjige, učenci pa so poslušali in obnavljali zgodbo ter odgovarjali na vprašanja, nato tudi urica kreativnega ustvarjanja (z namenom izboljšanja fine in grobe motorike), kjer smo risali in izrezovali živali, sadje ali kakšne druge podobe, izdelovali zapestnice iz slamic in perlic, barvali in lepili. Imeli smo še športno vzgojo, pri kateri smo prostovoljci sestavili razne športne aktivnosti za otroke in jih skupaj z učitelji ter učenci tudi izvedli. Načrtovanje zunanjih aktivnosti mi je bilo zelo zanimivo in hkrati prijeten izziv. Velikokrat smo za ogrevanje kar tekli, se lovili, ali pa igrali nogomet, sestavili smo poligon, se igrali ristanc, štafete, ptički brez gnezda in še številne druge igre.
Tokrat sem pisala o moji prostovoljski izkušnji, v naslednji objavi pa boste izvedeli več o samem potovanju in drugih spominih!
Prispevek in fotografije: Meta Bajželj,
prostovoljka DSLJ
